Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 je v 10. a členu neustaven

Naj spomnimo, da je PSS hkrati z zahtevo za oceno ustavnosti vložil tudi predlog za začasno zadržanje izpodbijanega predpisa, ki mu je Ustavno sodišče sledilo in izvrševanje izpodbijanega predpisa zadržalo. 

Ker škodljive posledice zaradi odločitve Vlade niso nastale in ker je odlok v času odločanja že prenehal veljati, Ustavnemu sodišču ni bilo potrebno določiti posledic ugotovljene neskladnosti neveljavnega podzakonskega predpisa. Ustavno sodišče je nadalje obrazložilo, da zahteve za oceno ustavnosti zaradi tega tudi niso zavrgli, saj so presodili, da gre za posebej izražen javni interes, ki jim dopušča uporabiti izjemo in o zahtevi vseeno meritorno odločiti. Sodišče je poudarilo, da gre za pomembno precedenčno ustavnopravno vprašanje, saj se v prihodnosti, v zvezi z akti podobne narave, utegnejo zastavljati podobna vprašanja. 

Najbolj pomembni vsebinski poudarki odločbe so: 

1. Vlada RS je trdila, da je odločitev o PC pogoju sprejela kot delodajalec. 

Ustavno sodišče poudarja, da Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB) tudi za zaposlene določa postopek, na podlagi katerega lahko pristojni organ (na predlog NIJZ minister za zdravje) sprejme odločitev o obveznem cepljenju. Cepljenje je torej najprej posledica strokovnih ocen nevarnosti okužbe na določenem delovnem mestu. Trenutno sprejeti Program 3 "Zaposleni" ne določa cepljenja proti bolezni COVID-19 kot pogoja za opravljanje dela določene skupine ali skupin zaposlenih, ki so pri opravljanju dela izpostavljene nalezljivim boleznim, in oseb, ki pri delu lahko prenesejo okužbo na druge osebe. Ureja ga le v okviru "7. programa", v katerem na splošno določa, da je to cepljenje "priporočljivo za vse prebivalce, za katere je cepivo registrirano". Specialni predpis, na podlagi katerega se lahko predpiše cepljenje kot pogoj za opravljanje dela v organih državne uprave, je torej lahko le ZNB. 

2. Obvezno cepljenje DA ali NE 

Ustavno sodišče je poudarilo, da se zaveda pomembnosti prizadevanj Vlade doseči čim večjo precepljenost prebivalstva in zmanjšati nevarnost za življenje in zdravje ljudi, še posebej v tako zelo resnih epidemioloških okoliščinah in posledično izrednih obremenitvah zdravstvenega sistema ter zdravstvenih institucij v Republiki Sloveniji. Ustavno sodišče je v preteklosti odločilo, da korist, ki jo cepljenje prinaša skupnosti, odtehta škodo, ki jo cepljenje v izjemnih primerih lahko naredi posamezniku. V zvezi s tem je Ustavno sodišče ponovilo, da zakonska podlaga za uvedbo cepljenja za zaposlene v Republiki Sloveniji obstaja. ZNB poleg strokovne presoje ukrepa ureja tudi postopek ugotavljanja morebitne nastale škode na zdravju, v okviru katerega bi bilo prizadetim omogočeno uveljavljanje njihovih pravic. 

Glede na navedeno je Ustavno sodišče ugotovilo, da izpodbijani ukrep, ki ga je sprejela Vlada z Odlokom za zaposlene v državni upravi, ni bil sprejet v skladu z zakonskimi zahtevami oziroma pogoji, ki jih za določitev cepljenja zaposlenih določa 22. člen v zvezi s 25. členom ZNB. Zato je presodilo, da je 10.a člen Odloka v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave. Odlok je, vključno z izpodbijano določbo, prenehal veljati, zato je Ustavno sodišče ugotovilo njegovo neskladje z Ustavo.

^[1] (Uradni list RS, št. 147/21, 149/21, 152/21, 155/21, 170/21 in 171/21), 10a čl.