Zahteva za presojo ustavnosti oziroma zakonitosti 4. odstavka 123. člena ZIUOPD

ZIUOPDVE v 4. odstavku 123. člena določa:

»Ne glede na določbe zakonov in kolektivnih pogodb, ki urejajo osnovo za nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela, se dodatek za rizične razmere na podlagi 11. točke 39. člena KPJS ne všteva v osnovo za nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela.« 

Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti določa, da delavcu pripada nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela:

-   zaradi bolezni in poškodbe, ki ni povezana z delom;

-   poklicne bolezni in nesreče pri delu;

-   letnega dopusta in odsotnosti iz 29. člena te pogodbe;

-   na dela proste dneve po posebnem republiškem in zveznem zakonu;

-   odsotnosti z dela zaradi napotitve na izobraževanje oziroma izpopolnjevanje v interesu zavoda;

-   v drugih primerih, določenih z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom zavoda. 

V vseh navedenih primerih, razen v primeru iz prve alineje, pripada delavcu nadomestilo v višini 100% osnove, v primeru iz prve alineje pa pripada delavcu nadomestilo, ki bremeni delodajalca, v višini 80% osnove. Osnova za izračun nadomestila je plača delavca v preteklem mesecu za poln delovni čas. 

Obveščali smo vas že, da smo še pred sprejemom spornega člena podali vsem poslanskim skupinam dopis in jih opozorili na dejstvo, da gre pri tem za enostranski oblastni poseg v pravice javnih uslužbencev, ki so določene s kolektivno pogodbo, da ni bilo nobenih pogajanj glede takšnega  ukrepa in da je popolnoma nesorazmeren in nesprejemljiv: ta člen namreč določa, da so prav tisti, ki delajo v času epidemije in so na ta način najbolj izpostavljeni tako okužbam kot dodatnim obremenitvam, dejansko sankcionirani pri nadomestilih za odsotnost, ker se je Vlada in zakonodajalec tako odločil z oblastnim aktom. 

Vladi in Državnemu zboru tako sporočamo, da ta zakonski poseg v pravico do kolektivnih pogajanj ne zdrži nobenega od pogojev, ki so zahtevani za poseg v avtonomijo kolektivnih pogajanj, tako po Konvenciji MOD 151, Konvenciji MOD 98, kot tudi ne po MESL in gre tako za neposredni poseg v pravice zaposlenih in sindikatov iz 76. člena, v povezavi s 3.a in 8. členom Ustave, za katerega Ustavno sodišče glede na ustaljeno Ustavno sodno prakso ne potrebuje niti testa sorazmernosti. 

S tem Vladi in R. Sloveniji očitamo neposreden poseg v avtonomijo kolektivnih pogajanj, kot del svobode delovanja sindikatov, kot ene izmed temeljnih človekovih pravic, določenih z listino OZN o človekovih pravicah. 

Ne glede na razglašeno epidemijo smo prepričani, da Vlada in Državni zbor nimata nobene pravice posegati v človekove pravice državljanov, razen tam, kjer je izrecno določeno z Ustavo R. Slovenije in mednarodnimi ratificiranimi listinami in samo na način in pod pogoji, ki so določeni; nikakor pa ne na način zlorabe moči ter celo nespoštovanjem stališč Zakonodajno pravne službe državnega zbora in s tem kršitvijo Ustave R. Slovenije. 

Takšni in podobni posegi so odraz (ne)odgovornosti (tako moralno-etične kot odškodninske in kazenske)  najvišjih predstavnikov in funkcionarjev, kar je najhujši virus R. Slovenije.