Predlog ZODPol - protest in poziv

Policijski sindikat Slovenije (PSS) izraža oster protest glede postopka priprave novele ZODPol, ki jo je Vlada RS posredovala v zakonodajni postopek, kljub še vedno določenim neusklajenim zadevam, izpostavljenimi s strani PSS v socialnem dialogu. Vlada RS je po mnenju PSS pri sprejemu zakonodajnega predloga delovala enostransko in s tem kršila zaveze iz Sporazuma o razreševanju stavkovnih zahtev z dne 10. 5. 2021 (Uradni list RS, št. 74/21). Naj spomnimo, da se je Vlada RS v točki V. navedenega sporazuma izrecno zavezala, da bo vse predpise, ki vplivajo na delovna razmerja ali položaj uslužbencev Policije in MNZ, sprejemala le ob doslednem spoštovanju predpisanih postopkov ter ob doseganju najvišje možne stopnje usklajenosti s PSS. Posredovanje predloga zakona brez ustreznega usklajevanja, s katerim bi se dosegla najvišja možna stopnja usklajenosti, pomeni neposredno kršitev te zaveze in načela zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS).

Ne glede na uvodoma zapisano pa je potrebno vseeno izraziti tudi zadovoljstvo in pohvalo, da so bili v nadaljnjih fazah priprave zakona dodatno upoštevani nekateri naši predlogi ter črtane nekatere najbolj sporne določbe prvotnega osnutka. Pozdravljamo zlasti umik določbe, ki bi uradnikom Direktorata MNZ (DPDVN) podelila neomejena pooblastila za nadzor vseh prostorov in gradiv Policije, saj bi takšen poseg nedopustno ogrozil zasebnost postopkov in omogočal politično zlorabo nadzora. Prav tako cenimo črtanje predloga o pripravljenosti na določenem kraju, ki ne bi štela v delovni čas, kar bi kršilo veljavne kolektivne pogodbe ter direktivo EU o delovnem času. Ti popravki kažejo, da je bila konstruktivna kritika PSS vsaj deloma upoštevana, za kar se zahvaljujemo.

Kljub tem pozitivnim korakom pa v predlogu še vedno ostajajo številne sporne določbe, ki terjajo vsebinsko in pravno utemeljeno kritiko: 

• Avtomatično prenehanje delovnega razmerja ob pravnomočni obsodbi na zaporno kazen, daljšo od 6 mesecev (56. člen) 

Novela širi razloge za izgubo zaposlitve na vsa kazniva dejanja, tudi če niso povezana z opravljanjem policijske službe. Tak avtomatičen in pavšalen ukrep je nesorazmeren poseg v pravice policistov. Zahteva po brezhibni integriteti policistov je sicer razumljiva, vendar bi morala biti odpoved delovnega razmerja omejena na primere, ko storjeno kaznivo dejanje dejansko omaja integriteto ali zaupanje v opravljanje policijskega poklica. Trenutni predlog ne omogoča presoje konkretnih okoliščin in ne daje možnosti, da bi se upoštevalo povezavo dejanja s službo ali osebne okoliščine posameznika. Tako tog ukrep lahko vodi v neustrezne in krivične posledice – npr. policist bi avtomatično izgubil zaposlitev zaradi pravnomočne obsodbe za dejanje, ki ga je storil v zasebnem življenju, ki nima nikakršnega vpliva na njegovo službo, kar odpira vprašanja posega v zasebnost in dvojnega kaznovanja. Poleg tega zakon ne predvideva nikakršnih kompenzacij za zaostritev takšnega režima odgovornosti – PSS je že opozoril, da širitev odpovednih razlogov brez povezave s službo poteka “brez kompenzacij v smislu višjega ovrednotenja njihovega dela”, kar je z vidika pravičnosti nesprejemljivo. Predlog je problematičen tudi z vidika mednarodnih standardov: Konvencija MOD št. 158 (Termination of Employment Convention, 1982) v 4. členu določa, da se delovno razmerje lahko odpove le ob obstoju utemeljenega razloga, povezanega z delavčevo usposobljenostjo ali vedenjem, oziroma iz operativnih potreb delodajalca. Odpoved zgolj zaradi kakršnekoli obsodbe, ne glede na povezavo z delom, po našem mnenju ni v duhu tega načela. Zato zahtevamo, da se določba 56. člena preoblikuje tako, da bo sorazmerna oziroma v primeru prenehanja delovnega razmerja ob pravnomočni obsodbi na zaporno kazen izenačena z ostalimi javnimi uslužbenci. V primeru kakršne koli drugačne in enostranske odločitve pa zahtevamo ustrezno – višje vrednotenje policistov.   

• Obvezno obdobno preverjanje strokovnega znanja in psihofizičnih sposobnosti policistov (97.a člen) ter posledična možnost prekinitve delovnega razmerja             (povezava z 21. členom predloga  in noveliran 61. člen)   

Predlog uvaja obvezno preverjanje strokovne in psihofizične usposobljenosti vseh policistov na vsakih 5 let. PSS razume potrebo po vzdrževanju strokovne ravni, vendar je po mnenju PSS predlagani način organizacijsko neučinkovit in pravno sporen. Tovrstno generalno testiranje celotnega kadra je nesorazmerno glede na dejanske potrebe, saj velika večina policistov redno izpolnjuje svoje naloge strokovno in odgovorno. Namesto ciljanega preverjanja in dodatnega usposabljanja tam, kjer se pokažejo težave, bi uvedba obveznega pavšalnega testiranja za vse policiste predstavljala prekomerno administrativno breme in strošek, ki ga je celo MNZ težko utemeljilo. Še pomembneje pa je, da zakon ne vsebuje zadostnih varoval pred arbitrarnim posegom v pravice policistov, saj ne določa jasnih, objektivnih in preverljivih kriterijev za ocenjevanje psihofizične usposobljenosti, ne določa postopka preverjanja, niti pravnih posledic ugotovljenih pomanjkljivosti. Glede na to, da so lahko rezultati takega preverjanja neposredno povezani s starostjo, poklicnimi boleznimi in dolgotrajno izpostavljenostjo stresu, takšna ureditev nesorazmerno in potencialno diskriminatorno učinkuje predvsem na starejše policiste, kar odpira vprašanja skladnosti s pravico do enake obravnave in prepovedi diskriminacije. Brez ustreznih varovalnih določb (npr. pravice do pritožbe, možnosti dodatnega usposabljanja in ponovnega preverjanja, vključitve neodvisne komisije v postopek ocenjevanja) ta ukrep vzbuja resne pomisleke glede skladnosti z načeli pravne varnosti in poštenega postopka. Spomnimo, da 22. člen Ustave RS vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic v postopkih, kjer se odloča o njegovih pravicah ali dolžnostih. Preverjanje, ki bi lahko vodilo v izgubo zaposlitve ali pooblastil v povezavi z novim 61 . členom, pa je z vidika temeljnih pravic, ki izvirajo  iz Listine EU, (31. člen: Pravica do poštenih in pravičnih delovnih pogojev, ki vključuje varnost zaposlitve in konvencije MOD  158), nedopustna. Trenutni predlog 97.a člena teh standardov ne dosega, zato PSS predlaga, da se določba bodisi črta, bodisi dopolni z jasno opredeljenimi postopkovnimi pravicami policistov in z objektivnimi merili, ki preprečujejo arbitrarnost in izgubo poklica ter celo zaposlitve na podlagi obdobnih preverjanj znanja in psihofizičnih sposobnosti.

Izobraževalni sistem policistov temelji na zaključeni poklicni formaciji (višješolski program + specializacija), kar po Zakonu o visokem šolstvu in pravilnikih o poklicih v javni upravi pomeni zaključen strokovni profil. To pomeni, da če policist enkrat zaključi zahtevani program, mu ni treba vsakih 5 let ponovno dokazovati enakega znanja, razen če se bistveno spremeni pravna ali strokovna vsebina, zato je dodatno preverjanje v obliki “testiranja znanja” neutemeljeno z vidika že obstoječe kvalifikacije in pomeni kršitev načela zaupanja v pravni red (2. člen URS).

Ureditev obdobnega preverjanja strokovne in psihofizične usposobljenosti iz predlaganega 97.a člena ZODPol pomeni nedopustno pogojevanje pravice do dela in ohranitve zaposlitve z uspešnostjo na preizkusu, kar je v neposrednem nasprotju z 10. členom revidirane Evropske socialne listine (MESL), ki določa pravico do vseživljenjskega poklicnega usposabljanja kot pravico delavca, ne kot mehanizem selekcije ali pogoja za odpoved. Evropski odbor za socialne pravice (npr. zadeva CGT/Francija, pritožba št. 66/2011) je jasno poudaril, da mora biti namen poklicnega usposabljanja omogočanje ohranitve zaposlitve, ne pa ustvarjanje pogojev za njeno izgubo. S tem, ko zakonodajalec preizkus znanja opredeljuje kot pogoj za nadaljevanje dela, ne pa kot podporni ukrep za ohranjanje zaposlitve, krši temeljna socialna in delovnopravna jamstva. Pravica do poklicnega usposabljanja tako ne sme biti pogojevana s posledicami odpovedi pogodbe o zaposlitvi in mora biti uresničevana z namenom krepitve, ne eliminacije zaposlenih.

Pri tem velja opozoriti tudi na dejstvo, da predlog določa izjemno diskriminatorno ureditev, in sicer bi navedenega obdobnega preverjanja znanja bili deležni le policisti, zaposleni v Policiji, dočim bi v druge organe napoteni policisti bili izvzeti iz tega preverjanja. Tako bi npr. policisti, ki opravljajo povsem identično delo (policisti CVZ, policisti v GSV kakor policisti pri PRS) bili različno obravnavani, kar je skrajno nedopustno in kršite temeljne postulate pravne države.

• Spremembe pri pogojih za delovanje pomožne policije (povišanje starosti na 63 let brez preverjanja):

Novela namesto uskladitve s pravnim redom EU (na kar smo že javno opozarjali, saj so določbe o pomožni policiji sporne in unikum v EU pri izvajanju policijskih rednih pooblastil), celo  predvideva, da se v pomožno policijo lahko vključijo posamezniki do izteka koledarskega leta, v katerem dopolnijo 63 let, ne da bi zanje veljale dosedanje omejitve ali redna preverjanja usposobljenosti. Tako podaljševanje službe pomožnih policistov, v nasprotju z oceno tveganja za izvajanje policijskih pooblastil brez ustreznih, zelo strogih in sistemsko jasnih preizkusov, ocenjujemo kot tvegano in diskriminatorno.

V PSS izražamo resno zaskrbljenost glede aktualne in sistematične rabe instituta pomožne policije na podlagi  ZODPol (101. do 111. člen) in Uredbe o pomožni policiji, ki služi kot sistem za nadomeščanje redno zaposlenih policistov, namesto da bi bila pomožna policija uporabljena izključno za izredne ali posebne razmere, kot je to urejeno v pravnih redih drugih držav članic EU. 

Pravni status pomožne policije

Pomožni policisti so:

-          pogodbeno vezani za obdobje 5 let (z možnostjo podaljšanja),

-          aktivirani zaradi odsotnosti redno zaposlenih policistov,

-          med aktivacijo pridobijo vsa policijska pooblastila,

-          vendar niso v delovnem razmerju in nimajo statusa javnega uslužbenca,

-          prihajajo iz različnih statusov: študenti, upokojenci, brezposelni, samostojni podjetniki.

To pomeni, da opravljajo enake naloge kot redni policisti (vključno z uporabo prisilnih sredstev), brez pravic, varnosti in nadzora, ki jih omogoča delovnopravna ureditev.

Socialni in pravni dumping

Pomožni policisti:

-          prejemajo zgolj plačilo po 19. členu Uredbe (glede na tarifni razred policista III),

-          ne prejemajo dodatkov po KPJS (za delovno dobo, nevarno delo, izmensko, praznik),

-          niso socialno zavarovani, nimajo plačanih prispevkov, bolniške, dopusta,

-          nimajo pravice do kolektivnega pogajanja niti sindikalne zaščite,

-          opravljajo pa nevarne in odgovorne naloge oblasti.

To predstavlja socialni in plačni dumping, ki je v nasprotju z:

-          členi 20, 21 in 31 Listine EU o temeljnih pravicah,

-          sodbami Sodišča EU: C-41/23 (Peigli), C-331/22, C-332/22, C-59/22 idr.,

-          Direktivo 1999/70/ES (o okvirnem dogovoru o pogodbah za določen čas),

-      Direktivo 2003/88/ES (o minimalnih delovnih pogojih, vkljućno s pravico do letnega   dopusta).

Pomanjkanje delovnopravne odgovornosti

Za razliko od rednih policistov:

-          pomožni policisti niso disciplinsko odgovorni po ZDR-1, ZODPol ali KP,

-          zoper njih ni možno voditi postopka zaradi lažjih kršitev (npr. napačna uporaba pooblastil),

-          so pa osebno odgovorni za vse posledice uporabe prisilnih sredstev,

-          nimajo dostopa do brezplačne pravne pomoči, niti zaščitnih mehanizmov.

Gre za protipravno vzpostavljeno paralelno strukturo, ki izvršuje oblast brez ustrezne notranje odgovornosti in brez nadzora, kar je v nasprotju z 2., 14. in 23. členom Ustave RS. 

Mednarodna primerjava

V drugih državah EU:

-          t. i. pomožne sile (npr. rezervisti v Nemčiji, Franciji, Avstriji) nimajo vseh pooblastil,

-          opravljajo le podporne naloge (logistika, spremstvo),

-          so vedno podrejeni rednim policistom,

-          in niso uporabljeni kot nadomestilo za redno zaposleno silo.

Primerjalna ureditev kaže, da je  slovenska ureditev pomožne policije edinstvena negativna izjema in v nasprotju s pravom EU in s temeljnimi načeli pravne države.

Iz teh razlogov v PSS pozivamo  Državni zbor RS in Vlado RS:

-          da se nemudoma pristopi k  spremembi 104. člen ZODPol, tako da aktivacija pomožne policije ni mogoča zaradi odsotnosti redno zaposlenih,

-          da se določi, da pomožna policija lahko opravlja naloge le v izjemnih in določenih primerih (npr. naravne nesreče, večje migracijske krize),

-          da se pomožne policiste ne uporablja za sistemsko nadomeščanje delovnih mest,

-          da se ureditev uskladi s pravnim redom EU in sodno prakso Sodišča EU,

-          da se vsak pomožni policist ob aktivaciji za dlje kot 30 dni vključi v sistem delovnih pravic (delovno razmerje, kolektivna pogodba, socialna zavarovanja),

-          da se uredi tudi odgovornost, pravna zaščita in pravica do pravnega varstva za pomožne policiste,

-          da se opusti dvig starostne meje na 63 let za operativne pomožne policiste, saj to nasprotuje Izjavi o varnosti z oceno tveganja, ki določa najvišjo varno operativno starost na 55 let.

Novela še toliko bolj poglablja neenakost in spornost, saj dviguje vstopno starost pomožnih policistov z vsemi pooblastili na 63 let: ob upoštevanju pogodbe bi pooblastila izvajali do 68. leta kar je nesorazmeren in nestrokoven ukrep, ki posega v področje varstva pri delu, brez presoje pristojne stroke (po drugi strani pa bi od policistov za izvajanje policijskih pooblastil zakonodajalec zahteval 5 letne obdobne preizkuse strokovnosti in psihofizične pripravljenosti, katerim seveda ne bi bili podvrženi pomožni policisti, saj niso v delovnem razmerju - izvajajo pa vsa policijska pooblastila).

Temu lahko pritrdimo z nazornim primerom in ugotovitvami ter jasno sodno prakso Sodišča EU:

“Sodišče EU je v zadevi C-258/15 z dne 15. novembra 2016 odločalo o španski ureditvi, na podlagi katere je bil objavljen razpis za delovno mesto policista, ki je vseboval starostni pogoj največ 35 let ob prijavi na razpis. Gorka Salaberria Sorondo se je pritožil na špansko sodišče, kjer je zatrjeval, da se s starostno mejo omejuje dostop do javnega delovnega mesta brez razumnega razloga.

Skliceval se je na Direktivo o enakem obravnavanju pri delu (direktiva 2000/78, UL L 303 z dne 2. decembra 2000), ki prepoveduje vsakršno neposredno ali posredno diskriminacijo pri zaposlovanju zaradi starosti. Primeroma je bila navedena tudi sodba sodišča EU v zadevi Vital Pérez, C-416/13, z dne 13. novembra 2014, v kateri je bilo razsojeno, da je najvišja starost 30 let za policiste v nasprotju z direktivo.

Vrhovno sodišče Baskovske avtonomne skupnosti je na sodišče EU naslovilo naslednje vprašanje: Ali je ureditev, na podlagi katere morajo biti kandidati za delovno mesto v policiji, ki opravlja operativne in izvršilne naloge, mlajši od 35 let, v nasprotju z Direktivo?

Sodišče EU je razsodilo, da taka ureditev očitno uvaja razlikovanje na podlagi starosti, vendar pa starostni pogoj ni diskriminatoren, če je starost povezana z posebnimi fizičnimi sposobnostmi osebe, ki so bistvene in odločilne za opravljanje določenega poklica. Narava opravljanja določenih dejavnosti lahko zahteva posebne fizične sposobnosti (na primer uporaba fizične sile), njihova odsotnost pa bi pri konkretnem ravnanju lahko pomenila resne posledice za policiste, za tretje osebe in ne nazadnje za ohranjanje javnega reda.

Sodišče se je opredelilo tudi do omenjene sodbe v zadevi Vital Perez in pojasnilo, da so naloge policistov avtonomnih skupnosti v Španiji različne od nalog lokalne policije. Policisti avtonomnih skupnosti na primer ne opravljajo upravnih nalog, ampak gre le za terenske dejavnosti. Sodišče pa vidi upravičenost pogoja tudi v tem, da obstaja nujnost določitve nadomestitve najstarejših policistov z zaposlitvijo mlajših uslužbencev.

Sodišče je tako presodilo, da je ureditev, na podlagi katere so kandidati, starejši od 35 let, izključeni iz natečaja za zaposlitev policistov, ki bodo opravljali operativne in izvršilne naloge, združljiva s pravom Unije. Posebne fizične sposobnosti pomenijo bistveno in odločilno zahtevo za opravljanje dela teh (terenskih) policistov. 

Po mnenju PSS bi morala biti novela usmerjena v smer izboljšanja pogojev, da bo policijski poklic dovolj privlačen za nove kadre in ne nadaljevanje in še povečevanje neskladnosti ureditve s pravnimi standardi, ki ogrožajo pravice rednih policistov, pomožnih policistov in nenazadnje državljanov, saj se gre za spoštovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Slovenija počne ravno obratno ter policijska pooblastila, ki pomenijo neposredno izvajanje vseh nalog, podeli osebam, ki po stališču stroke, potrjenem s sodno prakso sodišča EU.  niso primerne za varno opravljanje nalog na terenu in s tem zagotavljati varnost državljanov in njihovih pravic.

V kolikor do sistemskih sprememb ne pride, si bomo prizadevali za ustavno presojo celotne ureditve instituta pomožne policije, saj je več kot očitno, da cilji ureditve niso  sorazmerni s posegi, temveč so kratkoročni, prilagojeni dnevni politiki in nekaj, kar v modernih demokracijah in strokovnem ter pravnem smislu prava EU in v razumnih državah nima mesta.

• Postopki odvzema policijskih pooblastil in možnosti odpovedi delovnega razmerja iz zdravstvenih razlogov  (21. člen predloga, novo besedilo 61. člena): 

V predlogu zakona zaznavamo določbe, ki omogočajo hitre in enostranske ukrepe zoper policista (npr. odvzem pooblastil za opravljanje nalog ali odpoved pogodbe) brez predhodnega zagovora oziroma brez kontradiktornega postopka. Takšna ureditev je v temeljnem nasprotju z ustavnimi in mednarodnimi standardi varstva pravic. 22. člen Ustave RS zahteva enako varstvo pravic in pravico do izjave vsem, o katerih pravicah, dolžnostih ali interesih se odloča. Še posebej v delovnopravnih postopkih mora delodajalec omogočiti delavcu, da se izjavi o očitanih kršitvah, preden se sprejme sankcija. Na mednarodni ravni to načelo potrjuje tudi Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 158, katere 7. člen določa, da delavcu pred odpovedjo iz razlogov njegovega ravnanja ali delovne učinkovitosti pripada pravica do zagovora zoper navedene obtožbe. Če bi novela ZODPol dopuščala, da se policista razreši dolžnosti ali odpusti ipso facto (npr. ob uvedbi kazenskega postopka ali na podlagi poročila nadrejenega) brez, da bi imel možnost predstaviti svojo plat ali zagovor v ustreznem postopku, bi to predstavljalo hudo kršitev načel poštenega postopka in pravne države. Takšno urejanje spodkopava tudi zaupanje v institucije – tako med zaposlenimi (ki bi se počutili nezaščitene pred arbitrarnimi odločitvami) kot v širši javnosti, ki pričakuje, da bo policija kot organ pravne države zgled v spoštovanju pravic in zakonitosti. PSS zato zahteva, da se v besedilo zakona izrecno vnese obveznost izvedbe kontradiktornega postopka pred kakršnimkoli odvzemom pooblastil ali odpovedjo pogodbe policistu (izjema so lahko le nujni začasni ukrepi za varnost, ki pa jim mora slediti hiter postopek z zaslišanjem). Le tako bo zagotovljeno spoštovanje ustavnih pravic in minimalnih standardov pravičnosti.

Zdravstveni razlog kot samostojna podlaga za izgubo zaposlitve: Predlagatelj popolnoma zamolči dejstvo, da se med razloge za obvezen odvzem policijskih pooblastil umešča tudi ocena zdravstvene komisije, ki ni vezana na 97.a člen in ne predpostavlja konkretnih standardov ali postopkovne zaščite za policista. To pomeni, da lahko vsak zdravstveni razlog – začasen ali trajen – povzroči ne le odvzem pooblastil, temveč tudi izgubo zaposlitve, brez pravic iz naslova invalidnosti, brez ugotavljanja preostale delazmožnosti in brez postopkovne zaščite. Takšen pristop je v nasprotju s številnimi normami:

-          VSRS sodba VIII Ips 8/2015: začasna nezmožnost ni dopusten razlog za redno odpoved; odpoved je dopustna šele ob uveljavitvi pravic iz invalidskega zavarovanja.

-          ZDR-1, 90. člen in 137. člen: začasna nezmožnost zaradi bolezni ni zakonit razlog za odpoved, temveč za koriščenje bolniške odsotnosti z nadomestilom.

-          ZZVZZ in ZPIZ-2: določata postopke za invalidsko upokojevanje in pravico do pokojnine ali nadomestil ob trajni nezmožnosti.

-          Konvencija MOD št. 158: zahteva postopkovne garancije in možnost presoje nesposobnosti ter zaščito pred samovoljnim odpuščanjem.

-          24. člen Evropske socialne listine: prepoveduje odpoved brez objektivne in poštene presoje ter brez ustreznega postopka.

-          Listina EU o temeljnih pravicah, člen 21 in 31: prepoved diskriminacije zaradi zdravstvenega stanja in pravica do varnih pogojev dela.

-          MPESKP in MPDPP: prepoved diskriminacije, dolžnost spoštovanja človekovega dostojanstva, pravica do dela in socialne zaščite.

-          Sodišče EU je V zadevi C‑397/18, DW proti Nobel Plastiques Ibérica SA jasno opredelilo, da je potrebno  Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu treba razlagati tako, da zdravstveno stanje delavca – ki je spoznan za posebej občutljivega na poklicna tveganja v smislu nacionalnega prava – zaradi katerega ta delavec ne more zasesti določenih delovnih mest, ker bi to povzročilo tveganje za njegovo zdravje ali za druge osebe, spada pod pojem „invalidnost“ v smislu te direktive le, če to stanje povzroča omejitev zmožnosti, ki je zlasti posledica trajnih telesnih okvar oziroma umskih ali duševnih motenj, ki v povezavi z različnimi ovirami lahko zadevnega posameznika omejujejo, da bi polno in učinkovito sodeloval v poklicnem življenju na podlagi enakopravnosti z drugimi delavci. Iz sodbe izhaja, da se gre za delavca, ki se mu je zdravstveno stanje spremenilo po letih zaposlitve pri istem delodajalcu.

Zato v PSS poudarjamo, da je avtomatska izguba zaposlitve zaradi ugotovitve zdravstvene komisije, brez pravne poti in brez sodelovanja izvajalca medicine dela, nezakonita, protiustavna in v neskladju z mednarodnimi standardi.

Izguba zaposlitve in pooblastil iz razloga strokovne in še posebej psihofizične usposobljenost v povezavi z 97.a členom in staranjem policistov:  predlog 97.a člena (na katerega smo podali pripombe in opozorilo na kršitev pravnih norm v povezavi z obveznim periodičnim testom) določa, da morajo policisti opravljati preizkus psihofizične usposobljenosti vsakih pet let. To velja tudi za starejše policiste, ki jih starost in dolgotrajna izpostavljenost stresu, nasilju, nočnemu delu in telesnim naporom že sicer ogrožajo. Predpisani preizkus ne določa nobenih jasnih zakonskih meril, varovalk ali pravic policistov, ki zaradi zdravstvenih razlogov (npr. posttravmatska motnja, iztrošenost, bolezni mišično-skeletnega sistema) ne bi dosegli zahtevanih standardov. Hkrati se neuspeh na preizkusu po novem šteje kot razlog za izgubo pooblastil in morebitno izgubo zaposlitve.

Takšna ureditev:

-          ustvarja sistemski pritisk na starejše policiste, ki jih s starostjo in dolgoletnim delom naravno doletijo določene spremembe,

-          uvaja prikrito diskriminacijo na podlagi starosti in zdravstvenega stanja (kršitev 14. EKČP, 21. člena Listine EU, 2. člena MPESKP),

-          ne predvideva nobenih mehanizmov poklicne rehabilitacije ali prehoda na druge naloge,

-          krši pravico do stalnega poklicnega usposabljanja iz 10. člena Konvencije MOD št. 142,

-          krši pravico do dela in ohranitve zaposlitve kot izhaja iz 1. člena Evropske socialne listine in 24. člena iste listine, ki prepovedujeta odpoved brez poštenih postopkov in objektivne presoje.

V PSS zato opozarjamo, da je takšna ureditev nezdružljiva z načelom sorazmernosti, prepovedjo diskriminacije in standardi pravičnega delovnega razmerja. Pozivamo zakonodajalca, da uredi sistem kariernega premeščanja, poklicne rehabilitacije in prehoda na ustrezna dela ter da zagotovi individualno presojo sposobnosti v dialogu z izvajalcem medicine dela in v skladu z načelom človekovega dostojanstva. Kot smo navedli, mora biti namen poklicnega usposabljanja omogočanje ohranitve zaposlitve, ne pa ustvarjanje pogojev za njeno izgubo. S tem, ko zakonodajalec preizkus znanja opredeljuje kot pogoj za nadaljevanje dela, ne pa kot podporni ukrep za ohranjanje zaposlitve, krši temeljna socialna in delovnopravna jamstva. Pravica do poklicnega usposabljanja tako ne sme biti pogojevana s posledicami odpovedi pogodbe o zaposlitvi in mora biti uresničevana z namenom krepitve, ne eliminacije zaposlenih.

Nedoseganje določenih standardov pri delu ali uspešnosti je del plačnega sistema in del Zakona o javnih uslužbencih - to določilo je unikum v javnem sektorju, ki pa ni skladno z drugimi delovno pravnimi normami v RS in EU.  Pri tem je potrebno opredeliti, da določbe novega plačnega zakona že določajo sankcije v primeru neuspešnosti (zadržano napredovanje), prav tako so v pogajanjih za sklenitev Kolektivne pogodbe za državno upravo tudi disciplinske sankcije že del pogajalskega procesa - zakonodajalec s takšnim prisilnimi in oblastnimi ukrepi posega v ta pogajalski proces in določa nesorazmeren prisilni ukrep, ki posega v obveznosti in pravice iz delovnega razmerja.  Kot smo navedli, v PSS podpiramo karierni razvoj in strokovno izobraževanje, saj je to del stebra socialnih pravic v EU in del Evropske socialne listine, vendar ne s prisilnimi ukrepi, ki so praktično poseg v te pravice in oblastni sporen akt.

• Manjkajoči ukrepi za odpravo akutne kadrovske podhranjenosti v Policiji: 

Na koncu izpostavljamo veliko pomanjkljivost predlagane novele – odsotnost ukrepov za reševanje hude kadrovske krize v policijskih vrstah. Že dlje časa je znano, da se Policija srečuje z resnim pomanjkanjem kadra, kar ogroža tako izvrševanje nalog kot zdravje in učinkovitost obstoječih policistov (ki so posledično preobremenjeni). Na žalost predlagane spremembe zakona ne ponujajo nikakršnih rešitev za ta problem. Nasprotno, nekatere sporne določbe (npr. podaljševanje dela upokojenih policistov v pomožni policiji, ipd.) so bolj gašenje požara na račun pravic in standardov, namesto da bi sistemsko uredile težave. PSS meni, da bi moral biti primarni fokus zakonodajalca sprejetje ukrepov, ki bodo okrepili kadrovsko osnovo policije – bodisi s spodbudami za mlade k vstopu v poklic, izboljšanjem delovnih pogojev, ki bi zagotovili ustrezno vrednotenje dela (plače, dodatki) in možnosti napredovanja, ter s tem zadržali obstoječe izkušene policiste v službi. Prav tako pogrešamo rešitve za razbremenitev policistov administrativnih in drugih ne-policijskih nalog, kar bi omogočilo, da bi obstoječi kader lahko dejansko razporedili na naloge, katerih izvajanje je najbolj potrebno. Varstvo človekovih pravic policistov kot delavcev (npr. pravica do zdravih delovnih pogojev) je enako pomembno kot varovanje pravic občanov, saj le spočit, ustrezno usposobljen in številčno zadosten kader lahko zagotovi učinkovito varovanje ljudi in pravnega reda. Spomnimo, da ima vsak delavec po pravu EU in ustavnih načelih pravico do varnih in zdravih delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo – torej tudi policisti in drugi policijski uslužbenci. Žal v predlogu ni zaznati ukrepov, ki bi sledili tem načelom in dejansko izboljšali stanje v Policiji. Zato pozivamo, da Vlada in DZ, tudi upoštevaje že podane predloge PSS, prioritetno naslovita kadrovsko podhranjenost – v nasprotnem primeru zgolj zaostrovanje represivnih določb in podaljševanje delovne dobe ne bosta dosegla namena, temveč bosta stanje le še drastično poslabšala (znižanje motivacije, odliv kadrov, upad zaupanja v policijo). 

Glede na vse navedeno PSS zahteva, da se postopek sprejemanja novele ZODPol nemudoma zaustavi, dokler ne bodo sporne določbe ustrezno proučene in upoštevaje veljavne sporazume usklajene v sodelovanju s PSS. Predlagamo, da se v čim krajšem času skliče usklajevalni sestanek med predlagatelji zakona in predstavniki PSS, na katerem se vsebinsko predebatira razloge za predlagane rešitve in naše pripombe. Če Vlada ocenjuje, da določene spremembe ne morejo čakati, pa zahtevamo, da se namesto nadaljevanja enostranskega postopka pripravi sveženj dopolnil (amandmajev), usklajenih s PSS, in šele nato nadaljuje zakonodajni postopek. Pravna država ter spoštovanje socialnega dialoga zahtevata takšno ravnanje – nenazadnje je bila z zgoraj omenjenim stavkovnim sporazumom iz leta 2021 dosežena zaveza, da ne bo več enostranskih posegov v pravice policistov.

Če bi se kljub našim pozivom postopek nadaljeval brez upoštevanja utemeljenih pripomb in brez dialoga, bi to pomenilo ne le kršitev sporazuma, temveč tudi ogrozitev vrednot, kot so varstvo človekovih pravic (npr. pravice do poštenega postopka), načelo sorazmernosti ukrepov, strokovna neodvisnost policije ter zaupanje v institucije. Poudarjamo, da PSS in njegovo članstvo stojimo na stališču, da mora biti policija strokovna, politično nevtralna in spoštljiva do pravic – takšno policijo lahko zagotovimo le z zakonodajo, ki bo rezultat premišljenega in usklajenega pristopa, ne pa enostranskih dnevno političnih odločitev.

Na koncu naj opozorimo, da je PSS v preteklosti že dokazal, da je v primeru nespoštovanja zavez in neutemeljenih posegov pripravljen uporabiti vsa razpoložljiva sindikalna sredstva. Če Vlada RS ne bo spoštovala Sporazuma iz maja 2021 in ne bo vzpostavila partnerskega dialoga o tej noveli, bomo primorani zaščititi pravice in interese naših članov z aktivacijo sindikalnih aktivnosti. Te vključujejo tako pravna sredstva kot organizacijo sindikalnih akcij v skladu z zakonom in stavkovnimi zavezami. V PSS se sicer zavedamo resnosti tovrstnih korakov, a odgovornost do naših članov in ohranjanja vladavine prava v policiji nas zavezuje, da na kršitve in ignoranco odločno odgovorimo.

PSS ostaja odprt za konstruktiven dialog - pričakujemo, da bodo naši argumenti obravnavani z vso resnostjo. Zaupanje v institucije se gradi na spoštovanju dogovorov, vladavini prava in vključevanju vseh deležnikov v pomembne odločitve. Zato v interesu vseh zaposlenih v Policiji in MNZ pozivamo Vlado RS, da pristopi k spreminjanju ZODPol na predlagani način.